Nagrada Maruše Krese 2023

S festivalom želimo opozoriti na pomembnost zbirk kratke proze ter izpostaviti avtorice in avtorje, ki si zaslužijo zasesti mesto v zgodovini slovenske literature. Osrednja dogodka festivala so pripovedovalski večeri, na katerih povabljenci prosto pripovedujejo zgodbo na vnaprej določeno temo ter pogovor z nominiranci za nagrado Maruše Krese.

O nagradi

Komisija v sestavi Iztok Ilc (Društvo slovenskih književnih prevajalcev), Katarina Modic (Društvo slovenskih knjigotržcev), Maruša Mugerli Lavrenčič (Združenje splošnih knjižnic), Gregor Podlogar (Radio Slovenija), Martina Potisk (Društvo slovenskih literarnih kritikov) in Andrej Predin (časopisna hiša Delo) je pregledala 45 zbirk kratke proze, pri čemer je bil osrednji kriterij široka dostopnost v mreži javnih knjižnic.

Lahko bi rekli, da je kratka proza v dobri kondiciji, vendar je znotraj zbirk opaziti nihanje v moči posameznih zgodb. Marsikatera zbirka bi bila vsebinsko bolj konsistentna in zaostrena, če bi bili avtorji in avtorice pri snovanju izbirčnejši oziroma bolj ekonomični na ravni same teksture in dramaturgije zgodb. Z drugimi besedami, nemalokrat trčimo ob nepotrebni balast in površno izpeljana besedila, tudi pri izkušenih piscih in piskah. Večinoma se kratka proza ukvarja z večnimi temami medsebojnih odnosov, izgube bližnjega, razčiščevanja preteklosti, vendar je hkrati opaziti premik v teme, ki so jih izpostavili karantenski in drugi varnostni ukrepi iz časa kovidne pandemije, kot so ločevanje po starostnih skupinah, omejevanje gibanja in drugi biopolitični ukrepi, ki so se pogosto prevešali v lastno nasprotje.

NAGRAJENKA: AJDA BRAČIČ, ZBIRKA LETEČI LJUDJE

Za zbirko sta značilni slogovna raznolikost in odprtost, saj vsebuje tako »klasične« kratke zgodbe kot bolj eksperimentalna, tudi refleksivna in poetična besedila. Slednje bržkone ni presenetljivo, saj je avtorica v literarni prostor vstopila kot pesnica. Kljub raznolikosti pa zgodbe odlikuje strukturna disciplina, ki pripoved drži na začrtani smeri, da kot bežiščnica na arhitekturni skici napreduje proti svojemu očišču. Mestoma bi lahko celo rekli, da se avtorica zgleduje po Georgesu Perecu in njegovih metodah pisanja po postopkovnih zastavkih in nalogah, vendar nikdar prisiljeno in vselej dodobra pregneteno v gibko fabulativno tvarino. Na kratko bi zgodbe v zbirki Leteči ljudje lahko povezali s tematikama življenja in smrti ali še bolje, z raznolikimi občutki doživljanja teh dveh, z občutki, ki so poetični, nikoli pa patetični, nasprotno, mestoma se manifestirajo v nadrealnem, ki je zunaj naše običajne percepcije prostora in časa in ki tok zgodb zasuka v nepredvidljivo, neznano.

Nominiranci 2023

Ajda Bračič: LETEČI LJUDJE (LUD Literatura)

Za zbirko kratke proze Leteči ljudje Ajde Bračič sta značilni slogovna raznolikost in odprtost, saj vsebuje tako »klasične« kratke zgodbe kot bolj eksperimentalna, tudi refleksivna in poetična besedila. Slednje bržkone ni presenetljivo, saj je avtorica v literarni prostor vstopila kot pesnica.

Zelo pester je tudi nabor likov, med katerimi se pogosto znajdejo obstranci. Njihova identiteta je nemalokrat zamegljena, njihove usode pa krojijo neizpolnjene želje, ki so bodisi posledica zunanjih okoliščin bodisi (pomanjkanja) notranjih vzgibov. Ujetost v preteklost, ovire, ob katere se kar naprej spotikajo, in teža življenja, ki jih pritiska k tlom, jih silijo v (navidezno) pasivnost, vendar se vsakič znova poberejo in tu in tam celo poletijo.

Bralci v življenja protagonistov vstopamo »in medias res«, njihove zgodbe se nam razkrivajo postopoma, pri čemer sploh ni nujno, da se razpletejo v celoti. Prehajanje med vidnim in nevidnm, tostranstvom in onstranstvom, nebom in zemljo, preskoki, preobrati in menjavanje perspektiv od nas zahtevajo precej angažmaja. Nemirni in pogosto nelinearni tok pripovedi nas ves čas premetava med različnimi (prostorskimi, časovnimi in drugimi) dimenzijami, tako da se podobno kot liki nemalokrat zataknemo oziroma obvisimo nekje vmes, med resničnostjo in domišljijo oziroma navideznostjo. Zgodbe moramo do konca »napisati« sami, to pa najbolje storimo tako, da se toku popolnoma prepustimo in uživamo v vsebinsko, slogovno in jezikovno mojstrsko izpisanem kratkoproznem prvencu.

Miklavž Komelj: PRVA KRESNICA (založba Litera)

Zbirka prinaša šest kratkih, po vsebini in tematiki različnih zgodb. Čeravno so vezane na konkretne dogodke ali eksplicitne prizore, so vsebinsko zastavljene tako, da jih lahko prebiramo kot kompleksne metafore splošnih življenjskih vprašanj, pa naj gre za zvestobo svojim prepričanjem, konstruiranjem osebnega spomina, nesposobnostjo s soočanjem s krivdo in drugim. Zbirko obenem prežema ozračje rahle paranoje pred rahljanjem opornih stebrov znanega sveta, kar do neke mere proseva iz splošnega družbenega duha, obremenjenega s čakanjem na velike spremembe.

Gosto jezikovno tkivo, ki tvori zgodbe, od bralca terja pozorno branje in nemalo brskanja po arhivu poznavanja zgodovinskih dogodkov. Hkrati pa detajlirano podobje, ki se ponuja iz odstavka v odstavek, preprečuje drsenje v plitvo aktualizacijo ali enoplastno interpretacijo. Zbirko odlikujeta avtorjeva nesporna erudicija in neizprosno sledenje visokim literarnoestetskim merilom, a pri tem ne dajeta vtisa larpurlarstične samozadostnosti.

Mojca Kumerdej: GLUHA SOBA (Založba Goga)

Zbirka Gluha soba Mojce Kumerdej ponudi pronicljiva poigravanja s perspektivami, ki se med seboj sprijemajo, prežemajo in premišljeno prestopajo iz sedanjosti v posedanjeno prihodnost. Zgodbe prikazujejo presek med pristnimi, bolj ali manj aktualnimi tematikami in nenadejanimi premiki v ponotranjene prostore in nezavedno, zaradi česar se izkažejo za spontane in razgibane pripovedi z napetimi pripovednimi loki, ki se vztrajno izogibajo predvidljivim poantam. Poleg tega so preudarno pripovedno detajlirane in podkrepljene s pridruženimi diskurzi tako, da do izraza nazorneje pronica praksa prepričljivega upovedovanja. Idejno podstat sestavljajo prenekateri posebni in polivalentni odnosi, tudi s svetom (ne)naključne predmetnosti, ki iz nastalih situacij polagoma prestopajo v skrajna stanja ter soustvarjajo sanjska in srhljiva vzdušja, ki vselej terjajo pozornost. Če k temu med drugim pridamo izmojstren slog, elegantno zategnjene zgodbene »zanke« in lucidno kritično držo, lahko trdimo, da se srečujemo s plastovito zbirko, ki narekuje organsko bralsko izkušnjo.

Vesna Lemaić: TRZNIL JE, ODPRLA JE OKO (Cankarjeva založba)

Zgodbe Vesne Lemaić se odvrtijo v obdobju od rojstva vnukinje do dedovega odhoda v dom za ostarele, v pričakovanju odrešujoče smrti. Nanizane v kronološkem vrstnem redu se lahko berejo kot fragmentarni roman, sicer pa vsaka kratka zgodba deluje tematsko in umetniško samostojno in zaokroženo.

Med dedom in vnukinjo se splete izjemno ljubeča, topla in močna vez, ki vnukinjo preko družinske preteklosti povezuje tudi z zgodovino širšega področja tega dela Evrope. Njuna življenjska pot je prepletena z zgodbami, ki mali deklici vzbujajo domišljijo, jo vpeljejo v odraslo življenje, jo soočijo z družinskimi travmami in jo pripravljajo na življenje v povsem novem svetu prekarnih del in bega možganov. V zadnjih zgodbah jo spoznamo kot preprosto mlado žensko, ki ob iskanju redne zaposlitve skrbi za svojega onemoglega deda in ga ne zmore izpustiti iz svojega življenja – kakor tudi bralec ne more odložiti knjige.

Kratkoprozno pisanje Vesne Lemaić je izjemno berljivo, z minimalnimi sredstvi in tehnikami, z zamolki in sugestijami zna splesti prepričljivo ozadje in okolje, v katerega postavi svoje junake, ki pred bralcem zaživijo kot ljudje iz mesa in krvi. Njene zgodbe so iz tukaj in zdaj ter imajo ritem, ki se mu bralci zlahka predamo, medtem ko se vrstnikom njene vnukinje in/ali dedka pred očmi vrtijo podobnosti z lastnim otroštvom oziroma mladostjo. To je čarovnija mojstrice kratke proze.